Moja zgodba preobrazbe

Sem Urška Verbuč. V podjetniških vodah plavam že 10 let, odkar sem pri svojih 25 letih stopila na to pot. Sem mamica trem čudovitim otrokom, starim 5, 8 in 10 let. Z mojim partnerjem Miranom vodiva podjetje Medija Les. Moja podjetniška pot se je začela v oblikovanju in fotografiji – fotografiranje otrok, družin, porok… Ustvarjanje me je vedno navdihovalo, marsikdo me pozna kot osebo, ki se loti vsega, kar si zamisli.

Spomnim se svojih začetkov, ko nisem znala drugače, kot da delam. Že v času prve porodniške nisem mogla biti pri miru. Spominjam se, da sem doma pustila svojo prvorojenko, staro komaj tri mesece, in odšla fotografirat poroko v bližini mojega kraja. Ko sem zvečer prišla domov in se usedla za računalnik, da uredim fotografije, sem ugotovila, da mi je premočilo majico in mi je mleko teklo. Taka sem bila – vedno na dveh koncih hkrati, a vedno z mislijo na ustvarjanje.

Ker sem ustvarjalna duša in je les že od otroštva del mojega življenja, sem začela ustvarjati lesene izdelke. Ponosna sem, da sem ustvarila prve ženske lesene denarnice, lesen nakit, lesene fotoknjige, očala, lesene smrečice – skratka, vse, kar se je dalo narediti iz lesa in je bilo takrat novost na našem trgu. Moje izdelke sem večinoma prodajala na Etsy platformi, večji del v tujino.

Ena izmed mojih največjih želja je bila odpreti trgovino z lesenimi izdelki in foto studiom v Mozirju. Seveda, kar sem si zamislila, sem tudi uresničila. Ampak to je prineslo veliko odrekanja in dela. Trgovino sem odprla ravno po drugi porodniški, ko je bil moj mali star komaj 9 mesecev. Takrat sem ugotovila, da ne bom zmogla sama, zato sem zaposlila še dve študentki, eno sem kasneje tudi zaposlila. V trgovini smo morale prodajati, med drugim v delavnici oblikovati in izdelovati, hkrati pa še fotografirati. Ampak, kot vedno v življenju, več dela pomeni več stroškov. Morale smo še več prodati, da bi lahko pokrili stroške za vse in vse kar pride zraven, kot so najemnina in ostali stroški.

Po tehtnem premisleku sem trgovino v Mozirju zaprla in se osredotočila na Etsy prodajo, kjer je šlo vse odlično. Prodanih je bilo več kot 1000 unikatnih izdelkov v tujino, večino v Ameriko in pa še 3x toliko v Slovenijo. Takrat nisem znala reči ne. Spomnim se, da sem obljubila vse, kar je kdo želel – samo da je bilo delo. Skupaj s sodelavko sva delali vse – izdelovali izdelke, jih oblikovali, pakirali, urejali marketing, spletno trgovino, … Tako je življenje šlo naprej.

In takrat se je zgodila še ena velika prelomnica – tretja nosečnost, hkrati pa je zanosila tudi moja sodelavka.

Kako zdaj naprej? Obe, sodelavka in jaz, bova na porodniški. Spomnim se, kako so me v tistem času moje misli in nervoza zelo ovirali. Starejša dva otroka sta bila pogosto bolna, kar me je pahnilo v stanje, ki bi ga danes opisala kot prvo depresijo, a takrat tega nisem vedela. Sodelavka je odšla, in morala sem se odločiti, kako naprej.

Med tretjo porodniško sem si prvič vzela čas zanjo v pravem pomenu besede. Omejila sem svoje izdelke in začela prodajati samo še tiste višjega cenovnega ranga. To mi je omogočilo, da sem se lahko bolj posvetila sebi in otrokom. Vendar je s tem moja strast do fotografije popolnoma zamrla. V tem obdobju sem se spet znašla v nekem čudnem stanju, kjer me nenehne spremembe, bolezni otrok in prilagajanje drugim počasi izčrpavale.

Bila sem utrujena, izmučena od vsega skupaj. Moja telesna bolečina je bila tako močna, da sem se znašla s hudo bolečino v križu. Nenehno sem kričala na otroke, vpila zaradi nepotrebnih stvari in postajala oseba, ki je nisem več prepoznala. To je bil znak, da bo treba nekaj spremeniti. Telo mi je jasno povedalo, da tako ne gre več naprej. Moj mož mi je ves čas stal ob strani, a ni vedel, kako mi pomagati.

Spomnim se, kako sem klicala zdravnico in ji povedala, kaj se mi dogaja – da lahko le ležim in počivam, da me vsako popoldne tako boli križ, da ne zmorem ničesar več. Ta občutek nemoči me je spremljal vsak dan, bolečina in utrujenost pa sta bila kot nevidna sponka, ki me je držala na tleh.

Zdravnica me je resnično razumela. Povedala mi je: “Veš, imaš tri otroke, ki so pogosto bolni, podjetje in vse to usklajevati je res naporno.” In tako se je začela moja dolgotrajna bolniška. V tistem trenutku sem si želela, da bi me nekdo preprosto objel in rekel: “Veš kaj, nisi sama, če boš karkoli potrebovala, sem tukaj.” Seveda mi je to povedal moj mož, ampak včasih si želiš, da bi še kdo drug ponudil pomoč. Takrat resnično spoznaš, kdo je tvoj pravi prijatelj.

Diagnoza je bila izgorelost in depresija. Staršem sploh nisem omenila, kaj se mi dogaja, ker me je skrbelo, da me bodo obsojali. Kaj si bodo mislili, če me sredi dneva vidijo ležati in ne početi ničesar? In tam se je začel moj notranji boj. Nisem več vedela, kaj je prav in kaj ne, ampak čutila sem, da tako ne morem več naprej.

Moja zgodba preobrazbese je začela. Hitro sem poiskala pomoč psihoterapevtke. Hodila sem k njej na pogovore, kjer sem se lahko izpovedala in si dovolila potožiti. Naučila me je, kako si vzeti čas za počitek, da lahko izrazim svoje mnenje in da ne potrebujem ves čas ugajati drugim. V tistem obdobju sem tudi spoznala Špelo, ki me je prvič pokazala svet kanaliziranja. Preko kanaliziranih sporočil mi je dala nove poglede in ideje za prihodnost, kar mi je pomagalo začeti razmišljati drugače.

Močno sem pogrešala mojo pokojno staro mamo, pri kateri sem v otroštvu imela svojo sobico. Takrat sem se prvič čustveno povezala z njo na način, ki ga prej nisem poznala. To je bila resnično neprecenljiva izkušnja, ki mi je prinesla toliko tolažbe in miru.

Po treh mesecih pa je sledil še en udarec – napotitev k psihiatru. Kaj? Jaz? Ne, k psihiatru ne bom šla, sem si mislila. 101 misel se mi je podila po glavi. Kaj bodo rekli ljudje? Kako bodo gledali name? To so bile tiste notranje bitke, ki sem jih nenehno premlevala.

Ampak zdravnica mi je lepo razložila, da moram iti k psihiatru zaradi podaljšanja bolniške. OK, takrat sem šele videla, kako deluje sistem. Dajo ti tablete, da si čim prej »ok« in da se vrneš nazaj na delo. Psihiater mi je dal nekaj za spanje, spomnim se, da mi je rekel, naj vzamem samo pol tablete. In seveda sem to storila – vzela polovico, zaspala kot top in celo noč nisem slišala malega, ki se je po navadi ponoči vedno zbujal. Bil je res zahteven otrok, ki je do tretjega leta spal pri nama in se zbujal 2-3x na noč. Res naporno.

Naslednje jutro pa… sploh se ne spomnim, kako sem spravila druga dva v vrtec. Spala sem do 11. ure dopoldne in če ne bi imela tisti dan magnetne resonance (MR) glave, bi verjetno spala še dlje. Na MR-ju sem doživela napad – takrat nisem vedela, kaj se dogaja. Mislila sem, da bom umrla, treslo me je, komaj sem dihala, bila sem prepričana, da sem doživela epileptični napad. Ne vem, kako sem se uspela pripeljati domov. Takrat sem sklenila, da tablet ne bom več jemala.

Na MR-ju so v moji glavi odkrili aginom. Šok. Kaj to pomeni? S terapevtko sva ogromno delali na tem, da bom na naslednjem MR-ju »OK«. Takrat se je pokazala tudi travma iz otroštva, povezana z zvokom MR-ja in traktorskimi nesrečami, ki sem jim bila priča kot otrok. Napad se mi je ponovil še dvakrat, kar me je še bolj prestrašilo.

Z veliko dela na notranjem kritiku in egu sem začela razumeti, od kod izhajajo moje težave. Terapevtka me je naučila tudi čuječnosti – zame kar zahtevna naloga. 101 misel se mi je podila po glavi, medtem ko sem se poskušala osredotočiti. Misli, kaj vse moram še narediti, potrata časa… Ampak, ker sem hotela čim prej iz začaranega kroga utrujenosti, sem se odločila, da moram nekaj spremeniti.

Vsakodnevno sem začela izvajati vaje čuječnosti, in postopoma mi je to postajalo vse bolj všeč. Slaba vest, da nič ne naredim, je počasi izginjala. Uspelo mi je odklopiti misli, meditacije pa so mi postale nekaj, v čemer sem našla mir. In tako sem odkrila hipnotične meditacije Irene Kahne. Res so mi bile všeč! Tudi otrokom so bile všeč, in namesto pravljic smo zvečer poslušali meditacije.

Ne vem, kako, ampak po nekem naključju mi je takrat pred oči vrglo šolo hipnoterapije. Kar naenkrat sem se prijavila. Nisem imela pojma, kako bom to plačala, saj sem bila še vedno na bolniški, a odločena sem bila, da grem skozi. In tu se je začelo moje hipnotično popotovanje. Med izobraževanjem sem odkrila ogromno tehnik, ki so mi pomagale pri mojih izzivih in delovanju. Soočila sem se z ranami, za katere sploh nisem vedela, da jih imam (dokazovanje, nesprejemanje, tudi zloraba,…).

Ker me je ta svet tako potegnil vase, sem že med šolanjem začela pomagati drugim. To mi je dalo neverjeten zagon in moč, saj sem videla, da ta metoda res deluje. Vse je postalo še bolj posebno, ko sem med prvo stopnjo šolanja začutila prisotnost svoje stare mame. Kot da bi se lahko pogovarjala z njo. Noro! Nadnaravno! Takrat sem še bolj verjela, da obstaja nekaj več – nekaj, kar gre onkraj tega, kar lahko vidimo in občutimo z vsakdanjimi čutili.

Seveda je z novimi izkušnjami prišel nov izziv. Kako me bo okolica sprejela? Bodo ljudje mislili, da sem čudna, da sem “čarovnica”? Kaj bodo rekli moji starši? Me bodo sploh sprejeli takšno, kot sem? In res, te reakcije so prišle. Dogajale so se takrat in se še vedno včasih pojavijo. Ampak to je del procesa.

Moj edini namen v vsem tem je preprost – ljubezen. Ljubezen do tega, da nekomu nekaj dam, da pomagam in da naredim dobro zanj. Pa naj bo to skozi regresijo, kanaliziranje ali kakršno koli drugo metodo. Spoznala sem, da je to moj namen. Ta poklicanost me napolni z energijo, v kateri resnično uživam. Zato sem se odločila, da grem naprej in se podala še v regresijo. Postala sem mojstrica regresije in hipnoterapije.

Moj notranji klic mi ni dal miru. Vsakodnevno meditiranje me je pripeljalo do tega, da sem začela videti določene oblike, slike. Začela sem zaupati tem podobam, ker sem čutila, da mi želijo nekaj sporočiti. Že dolgo sem si želela, da bi znala kanalizirati. Tudi med Bownovo terapijo, ki sem jo obiskovala pri Vesni, zaradi bolečin v hrbtenici, so se mi začeli pojavljati simboli, ki so imeli pomen.

Spomnim se, enkrat, da sem bila v meditaciji in se spraševala, kateri kristal je najprimernejši za eno od mojih prijateljic, in dobim odgovor karneol. To je bil prvi odgovor, ki je dejansko prišel od nekje. In karneol je bil v tistem obdobju najljubši kristal te moje prijateljice, čeprav tega nisem vedela. Svojo izkušnjo sem delila z Špelo, ki je v kanaliziranju res mojstrica, in mi potrdi, da je to to. Da se mi je odprl kanal. Ker seveda ljudje imamo in skoraj moramo imeti neke potrditve, sem se obrnila na Špelo za tečaj kanaliziranja, na katerem me je malo usmerila in mi dala potrditev s certifikatom, da je to to. Res mi je dala neko zaupanje, da sem na pravi poti in da moram samo trenirati. Imela sem ogromno znanja o angelih, nadangelih, čakrah, duhovnem svetu… Spomnim se, da je dejala: “Jaz ti lahko dam neke tehnike in nekaj, ampak ti boš razvila svojo tehniko oziroma si jo že zdaj moraš samo trenirati.”

Kasneje sem se udeležila še tečaja Beyond Being hipnoze pri Mindology Institute, kjer sem vse to znanje samo še potrdila in nadgradila. Beyond Being hipnoza je posebna spiritualna tehnika, ki te popelje v globlje plasti tvoje notranjosti. V okviru te metode te vodim do tega, da sama odkriješ odgovore, sporočila, videnja in čutenja, ki jih potrebuješ v določenem obdobju svojega življenja. Povežemo se z nečim več, kar te vodi k notranjemu razumevanju in osebni rasti. To je metoda za vse, ki verjamejo v nekaj več in si želijo odkriti globlje plasti svojega bitja.

To je moja zgodba preobrazbe, ki ni bila enostavna, in želim te samo spomniti, da v ničemer nisi sama. Če je uspelo meni, zakaj ne bi tudi tebi? Danes sem tukaj, željna pomagati tebi, na takšen ali drugačen način – z pomočjo kanaliziranja, kjer te brcnem v rit, ti dam usmeritve in drugačne poglede na svet, ali pa z hipnozo regresijo, ali Beyond Being hipnozo. Skanalizirala sem karte, ki pridejo kmalu v prodajo, za tvojo osebno rast in podporo.

Verjamem, da je vsaka sprememba mogoča in da lahko skupaj dosežemo tvoje cilje. Z veseljem ti bom pomagala raziskati nove poti, premagati ovire in odkriti notranjo moč. Tvoja pot je lahko svetla in polna novih priložnosti, samo zaupaj vase in v ta proces. Vedno sem tukaj, da te podpiram in vodim – ne oklevaj in stopi v stik, saj sem prepričana, da lahko dosežemo neverjetne stvari skupaj.

Za kakršnokoli vprašanje sem ti na voljo.

Objem, Urška

Več o tehnikah, ki jih izvajam si preberi tukaj.

Moja spletna stran z fotografijami.